Dan se je začel s sivo meglo, ko smo v četrtek ostali doma v karanteni. Polastila se nas je nenavadna preplašena tišina, vendar smo se hitro zbrali, tihim pomislekom in govoricam naredili konec in si rekli: »Kaj hočemo! Tako pač je! Pa veselo na delo!«

Do petka smo se organizirali, preverili zaloge hrane, uredili vse formalnosti in ugotovili, da se imamo zaenkrat kar »fajn«.

Čeprav se je mesto zdelo odmaknjeno in zavito v sivo temo, smo si s primerjavo mesta in vasi razjasnili svoja obzorja. Naučili smo se, kako Anka riše streho hiše in zapisali črko A. Risali smo ravne in krive črte, ponovili zapis male tiskane abecede, da slučajno ne pozabimo, ko bomo zopet v šoli, vmes smo telovadili, skrbeli zase, razvijali veščine zlaganja perila, ustvarjali ter izdelovali.

V naših domovih so nastala mesta iz papirja, zgradbe iz najrazličnejših materialov in tako smo si pričarali podobo, ki nam je bila le za kratek čas odvzeta.

Tudi na rojstni dan sošolke nismo pozabili. Pripravili smo si  tradicionalni zajtrk in vsak po svoje preživeli teden, ki marsikomu buri duhove.

Ni tako hudo, kot v prvem valu, ko smo ljudje ob vsaki govorici začutili paniko, sčasoma pa smo se navadili na nenehne pritiske in se ovili v lupino otopelosti. Čeprav smo bili precej omejeni v gibanju, pa smo sedaj lahko ugotovili, da lahko tudi najhujše dneve preživimo skupaj in smo pri tem ustvarjalni. Ob koncu karantene se je na nebu pojavilo tudi sonce in razblinilo sivo kopreno nad našimi kraji.

Veseli smo, da je vse minilo tako kot je treba in se v ponedeljek ponovno vidimo v šoli.

Negativni pozitivčki PPVI 4 z učiteljico Silva

EMI ZA ROJSTNI DAN