Državne igre Specialne olimpiade Slovenije. Od petka, 8. 6., do nedelje, 10. 6. 2018. Trenutki, ki štejejo. Vzhičenje, pozitivni nemir doživetij sedaj spravljamo na papir. Da strnemo misli in pogledamo, kaj vse smo doživeli.

Spet smo bili tri dni v balončku popolnega sveta, v katerem smo lahko vsi zmagovalci. Zmagovalci svojih življenj. Vsak s svojimi posebnimi potrebami. V različnih športih, ki vsak posebej pomagajo, da naši učenci zaživijo čim polnejše življenje.

Naši učenci so svoje sposobnosti in svoj pogum dokazovali v elementih košarke (Tamara, Nejc, Timi) in v atletiki (Sandi).

Naj vam dneve opišemo v nekem kronološkem zaporedju. Upamo,da boste začutili vsaj delček naše zgodbe.

Naša zgodba se je pričela v petek, ko smo s kombijem krenili proti Ljubljani. Pozibavanje v ritmih nam ljubih pesmi je pomagalo, da smo  začeli tkati našo skupno zgodbo. Nastanili smo se v Dijaškem domu Bežigrad. Postiljanje postelj, zlaganje perila, prehajanje iz sobe v sobo. Pregledovanje nahrbtnikov – kaj ima kdo s seboj. Seveda smo najprej »udarili« po Tamarinih češnjah, razvijali dovtipe, se šalili in bili skupaj. Kot družina. V eni sobi…

Zvečer je sledilo prvo navdušenje z otvoritvijo 18. Državnih iger SOS v Hali Tivoli. Predstavili so se nam učenci Centra Janeza Levca, pozdravili so nas številni športniki, znane osebnosti. Nejc je imel to čast, da je sodeloval pri prižigu olimpijske bakle. Po otvoritvi prvi ples. Utrujenost. Odhod domov po dežju in pričakovanje prvega tekmovalnega dne v soboto.

Tekmovanja so potekala na Kodeljevem, na Fakulteti za šport. Naši tekmovalci so v soboto odlično opravili s predtekmovanji. Po kosilu pa žurka. Znane osebnosti s področja glasbe, televizije, komedijanti… To smo se vrteli, se smejali in se družili z drugimi. Zasvetile so se tudi prve iskre ljubezni v očeh nekaterih. Ob pesmih Vilija Resnika smo objeti pod odrom zaplesali vsi, ki smo bili tam. Zazibali smo se. Bili smo del velike družine specialne olimpiade. Iste vrste ptiči skupaj letijo, pravijo. Tako se je tudi začutilo.

Zvečer še en vrhunec. Pred tem tuširanje, nemir, metuljčki v trebuhu, pa tudi prebavne težave nekaterih. Vse smo uredili. Metuljčki so se pomirili ob iskrivih pogledih njih lastnikov, prebavo smo rešili z jedilno čokolado. Zvečer na plesu pa je prišel Zlatko. V dvorani je završalo, plesalo se je, norelo, začutil si lahko neko brezmejnost. Svobodo. Da si to, kar si kot posameznik s svojimi posebnostmi, in da hkrati pripadaš nečemu večjemu.

Nedelja je bila namenjena tekmovanju. Vreme je zdržalo. Naši športniki so še enkrat več dokazali, da se da preseči strahove in da je trud za nek trening, športni način življenja, lahko poplačan. Rezultati? Niso pomembni. Verjemite. Kljub vsemu pa čestitke vsem:Nejc si je priboril bronasto medaljo. Tamara in Timi sta jo za las zgrešila in pristala na četrtem mestu. Sandi je bil v težki skupini odločen peti.

Po kosilu smo začutili utrujenost. Čas je bil za odhod. Kar nekako smo ga prelagali… Vzdušje je bilo tisto, ki nas je povezalo.
Taki trenutki štejejo. Ko se lahko srečuješ z drugimi pa tudi s samim seboj. Veliko srečanj je bilo. In v teh srečanjih naše zgodbe. Nepozabne.

Hvala Centru Janeza Levca, hvala Specialni olimpiadi Slovenije.

Jani Stergar, Tina Medved
 

no images were found